Eliminatorjev svet avtomobilizma

Še ena tema, ki je povzročila že veliko prepirov. Moški ves čas povdarjamo, da smo v splošnem boljši vozniki, ženske pa to za nič na svetu ne priznajo. Pa čeprav dejstva govorijo proti njim.

Tudi sam sem mišlenja, da večina žensk pač enostavno ni za volan. Pa to ni nek staromoden kliše, ampak so me v to prepričale izkušnje. Izkušnje z ženskami na cesti namreč.

Kdo se bo na ozki cesti pripeljal po sredini? Največkrat ženska. Kdo te bo izsili in te potem tudi oviral? Največkrat ženska. Kdo sploh nima pojma o parkiranju? Res je, največkrat ženska. Zakaj povsod največkrat? Ker se seveda najdejo tudi taki moški. Če jim lahko tako rečem. Ženske so res mojstrice bližnjih srečavanj. Najprej so pripelje čisto po sredini, potem se pa se še umika ko da ima tovornjak. Zelo kritična točka je tudi parkiranje. Zares velika večina, ki jih jaz gledam, nima pojma o stvari. Nekatere še na naprej falijo boks, tudi po popravljanju pa avto še vedno ostane na črti. Da ne govorim, ko je treba parkirat do kakšnega robnika. Sicer ženske vedno vozite tako na široko, kot da bi imele tovornjak.

Jaz pa mislim, da za to razliko med moškim in žensko obstaja povsem logična razlaga v povsem osnovnih naravnih stvareh ženske. Kakšno teoretično znanje je potrebno za dobro vožnjo? Fizika, mehanika in strojništvo. Vemo pa, da te tri stvari niso ravno priljubljene pri ženskah. Vsaj po število žensk na strojnem faksu recimo. Ob pomanjaknju fizikalnega in mehanskega znanja pa je seveda vožnja precej otežena. O vožnji sami nimate pojma, ampak samo vozite tako, kot so vas pač naučili. Zaradi tega ste seveda mrzle ob prvi nevarni situaciji. Za vaše tovornjakarsko ovinakrjenje pa je kriva prostorska orientacija. To je mislim da tudi splošno znano, da imate ženske slabšo orientacijo od moških. Zato tudi taka vožnja na široko in parkiranje čez dva boksa. Ker pač enostavno slabo ocenjujete dejansko oddaljenost od stvari.

Drug problem, ki sem ga opazil zadnje čase, so pa ženske, ki hočejo kao nekaj izstopati. To so predvsem mlajše predstavnice voznic, ki se jih v avtu komaj vidi, imajo sončna očala čez pol glave, včasih tudi glasna glasba, na avtocestah terajo tiste Twingote 150 in sploh vozijo za svoje sposobnosti prehitro. Take so pa res bruh in upam, da jih čim manjkrat srečam.

Ženske pa ste vzrok tudi ogromnemu povečanju avtomobilov na cesti. In posledično tudi prometnih nesreč. Včasih so vozili samo tisti, ki so v tem uživali ali pa so se res morali voziti z nekim vzrokom. Danes pa je imeti izpit že kar trend, pa čeprav ni niti najmanjše potrebe za to. Potem se pa začnejo brezvezna fijakanja okoli in s tem oviranje tistih, ki res nekam morajo. Letala vozijo recimo samo tisti, ki jih to zanima. Če bi bilo isto z avtomobili, bi bila cesta eden najlepših krajev. Pa koliko je pilotk in koliko voznic? Pa oboje zahteva isto znanje in sposobnosti.

Pa še glede nesreč: statistika naše policije sicer pravi, da je povzročiteljev moških, ampak te statistike itak lažejo v vseh možnih pogledih. Ženske povzročite veliko tistih manjših nesreč, ki se v statistikah ne obravnavajo tako podrobno. Podrobno se obravnava le nesreče s smrtnim izidom ali težko poškodbo. Tam ponavadi avtomatično določijo za povzročitelja tistega, ki je šel prehitro. To pa je ponavadi moški, ki ga je v prehitevanje primorala ženska. Ampak ta tretja oseba, ki je dejanski povzročitelj nesreče, se v preizkavah seveda ne upošteva.

No, pa da ne boste mislile, da ste samo ženske take. Tudi precej moških se najde, ki so obupni. Ampak tam je poleg neznanja lahko tudi arogantnost. Kategorija zase so pa itak penzionisti, ki so sploh katastrofa.

Pa da ne bom zdej izpadel kot en šovinist. Zelo rad imam žensko družbo, ampak na žalost ne za volanom.

Tudi najbolj slovenceljski Slovenec bo po 7 letih želel zamenjati svojega rdečega Clia dizel, takrat pa se pojavi vprašanje, kaj sedaj kupiti. Ker je to precej tisočakov vredna naložba, se seveda vsi želijo prepričati in pretehtati vse možne kombinacije, saj si mora kupiti pravi avto, da bo lahko normalno z njim preživel še 7 let.

Veliko tem se na forumih pojavlja na to temo, zato bom napisal kratek vodič, kako si kupiti pravi avto. Tokrat bomo kupovali nov avto, naslednjič pa še rabljenega. Kjer je malo več dela.

Predpostavimo, da avto kupujete glede na potrebe, ne zaradi užitka. Slednjih je precej manj, itak pa taki ponavadi sami znajo kupiti pravi avto.

1. Potrebe: dobro razmislite, za kaj vse boste avto potrebovali. Če ste recimo sami s ali s partnerjem, bodo zadostovali že navadni hatchbacki ali limuzine. Če imate družino z majhnimi otroki, se je smiselno ozreti po karavanih. Za zares veliko družino s psom, ki veliko potuje, so enoprostorci oziroma kombiji, tisti, ki dajo tudi nekaj tudi na varnost, pa SUVji. Če živite nekje v težje dostopnem območju, je edina logična izbira terenec ali vsaj nekaj s 4×4 pogonom. Če veliko prevažate tovor, pa imate prave kombije ali poltovrnjake. Ko določite vse potrebe, ste že nekako usmerjeni v nek segment vozil. Ob tem mislite tudi na okvirno ceno, kakršno ste si zamislili, da veste, kateri razredi so vam sploh dostopni.

2. Razred: z določitvijo potreb ste končali v dveh ali treh segmentih. Zdaj je že čas za bolj podrobno izločanje vozil. Če imate recimo družino z majhnimi otroki, imate sedaj na voljo karavane, enoprostorce in SUVje. Zdaj je že porebno gledati na to, ali potrebujete 7 sedežev, velik pritljažnik, prostor za psa… Če imate več kot tri otroke, so torej karavani izločeni, vendar pa previdno, če nimate toliko otrok. Namreč čeprav enoprostorci izgledajo večje kot karavani, so nekateri karavani bolj prostorni in bolj prilagodljivi.

3. Cena: na tej točki imate že točno izbran razred vozila. Sedaj je potrebno postaviti ceno, kakršno ste še pripravljeni plačati. Ob tem imejte vedno v mislih tudi opremo, saj so nekateri avtomobili lahko precej cenejši od konkurentov, vendar so slabo opremljeni, z dodatno opremo vred pa je cena višja od osnovne konkurentove. Ko določite ceno, ste izbiro skrčili le še na pol razreda, saj vsi, ki presegajo vaše finančne zmožnosti, odpadejo. Če gledato sredino razreda, pa verjetno tudi najcenejši odpadejo.

4. Všečnost: mogoče malo smešna točka, ampak vedno kupujte avto, ki vam je všeč. Avto bo samo vaš in vi ga boste uporabljali, zato poskrbite, da si boste kupili nekaj, kar vam bo všeč in se boste v njem dobro počutili.

5. Znamka: nekateri nakup pogojujejo tudi z znamko, ampak raje dajte možnost vsem, sploh če z neko znamko še nimate izkušenj. Lahko pa neko znamko izločite, če imate z njo že slabe izkušnje. Ne verjamite pa tudi vsega, kar vam drugi rečejo glede znamk in zanesljivosti. Tudi Toyote crkujejo. Je pa nekaj stvari, ki se ločijo poznamkah: rezervni deli za nekatere avtomobile so lahko dragi, če je prodajna veriga neke firme slabo razvita pri nas, se boste morda morali daleč voziti na servis… Pa še to: redek avto boste potem težje prodali.

6. Uporabnost: na tej točki si greste avto že v živo pogledat. Med izbranimi modeli primrjajte njihovo notranjost, prilagodljivost in uporabnost. Seveda glede na svoje potrebe. Preverite velikost pritljažnika, prostornost v kabini, enostavnost uporabe notranjosti (podiranje sedežev, višina nakladalnega robu v pritljažniku, odlagalni predali, uporaba elektronskih dodatkov…), uporabnost in dostopnost armaturne plošče, položaj za volanom, preglednost iz vozila… Preglejte res vsak centimer avtomobila, saj vas bodo razne malenkosti, ki ste jih pri ogledu zgrešili, kasneje zelo motile.

7. Oprema: pri vseh konkurentih tudi preverite, kakšne pakete opremo ponujajo in za kakšno ceno. Ponavadi se najbolj splača vzeti nek srednji paket, saj največkrat ponujajo že veliko (precej več od osnovnega), od osnovnega paketa pa so dražji le za par evrov. Najvišji paketi opremi so precej dražji in ponavadi vsebujejo samo tako opremo, ki je ne potrebujete nujno. Če pa kljub srednjemu paketu še vedno nekaj nujno rabite (recimo ESP), pa to še vedno lahko posebej doplačate. Ta točka je ponavadi zelo pomembna in tudi prelomna za odločitev za točno določen model. Vseeno je bolje imeti avto, ki je bolje opremljen in je cenejši kot pa konkurenta, ki samo bolje zgleda.

8. Motor: po vsem osnovnem selekcioniranju so sedaj na vrsti tudi tehnične plati avtomobila. Sedaj imate že nekaj točno določenih znamk in modelov, pri katerih primerjajte pogonske agregate. Najprej se odločite, ali je za vas boljši dizel ali bencinar. Današnji trendi sicer narekujejo dizle, ampak pri vsem tem kalkuliranju porabe upoštevajte tudi to, da so dizli v povprečju 2.000€ dražji od enakovrednih bencinarjev, da imajo turbine, ki ob nepravilni uporabi crknejo, nove pa stanejo od 2.000€ naprej. Tudi servisi so dražji v povprečju za 200€, vedno manjša pa je razlika v ceni med nafta in bencinom. poleg tega pa dizel sploh nima manjše porabe, če ga ne vozimo pravilno, bolj občutljivi pa so tudi glede vzdrževanja. Druga stvar pa je moč. Družinskega avta verjetno ne boste kupili za dirkanje, zato razni močni bencinarji odpadejo. Razen če ste vseeno bolj športno naravnani. Smiselna izbira je torej srednji bencinar ali dizel. Če delate veliko dolgih razdalj (več kot 30.000 km na leto), vsekakor dizla, če pa boste avto v glavnem uporabljali za razvoz otrok v šolo, nakupe in druge opravke, pa bencinarja. Ne kupujte pa podhranjenih motorjev. V tako težkem in velikem avtu so šibki motorji prava mora.

9. Barva: zadnji korak pri nakupu vozila pa je še barva. Pri barvah pa je vse odvisno samo od vašega okusa, saj ni boljše ali salbše barve. Je pa vseeno nekaj dejstev, ki bi lahko vplivale na izbiro barve. Na svetlih barvah  se pozna vsaka umazanija, medtem ko so temne in črna “odporne” na umazanijo. Sa pa zato vsake najmanjše poškodbe hitreje opazne. Pa še to: za najbolj varno barvo velja srebrna.

10. Prodajalec: ko imate točno izbran avto, pa morate izbrati še prodajalca oziroma avtohišo. Zelo pomembno vlogo pri tem igrajo možnosti financiranja, saj vsaka avtohiša ponuja drugačne možnosti financiranja. Pri vseh prodajalcih izbranega vozila se pozanimajte o pogojih in izberite za vas najugodnejšega. Od prodajalca do prodajalca pa so odvisne tudi čakalne dobe (na čakalno dobo vpliva tudi izbrana barva!), zato se pozanimajte, kdo vam lahko najhitreje in najceneje proda avto. Nekaj pa pri izbiri doda tudi ustrežnost in prijaznost zaposlenih.

Tako, če upoštevate teh 10 korakov, boste skoraj zagotovo zadovoljni s svojim nakupom. Morda sem kaj spustil, ampak glavne stvari so omenjene. Nalašč sem izpustil garancijo, kar je za nekatere pomemben faktor, ampak jaz mislim, da ne more odločilno vplivati na nakup.

Upam, da vam bo tale vodič kaj koristil pa srečno nakupovanje.

Ja. Kako že izrabljena in do nedavnega še zelo žgoča tema. Po skoraj letu dni aktivnega udejstvovanja v prometu (to pomeni vožnja) sem tudi sam že videl in presodil stanje na naših cestah. In lahko rečem, da je večina voznikov obupnih. In to ne glede na spol.

Če začnem s stvarjo, ki je vse te polemike pravzaprav sprožila. To so nove kazni za prometne prekrške. Ki so z eno besedo navaden bullshit. Kaj je cilj tako visokih kazni sicer ne vem, vem pa, da zagotovo ni zvišati stopnjo varnosti na cestah. Višje kazni še nikoli niso bile učinkovite in nikoli ne bodo. To vedo že vse države, razen najbolj evropske Slovenije. Zakaj še tukaj ne posnemamo severnih in zahodnih sosedov?

No, sam že dlje časa govorim, da je problem prometne (ne)varnosti v samih temeljih. Torej v poučevanju že od najmanjših otrok do načina učenja avtošol. Ker to, kar učijo danes v avtošolah, je res katastrofa. V bistvu učijo ravno tak način vožnje, ki zmanjšuje varnost. Po mojem mnenju bi moral biti obvezn del opravljanja vozniškega izpita tudi uspešno opravljen tečaj varne vožnje, med vožnjo pa bi morali učiti dinamičnosti in prilagodljivosti. Mislim, da bi se sam odnos s takim načinom učenja in že prej večletnim vcepavanjem v glavo o prometu do le-tega precej izboljšal, posledično pa bi se izboljšala tudi varnost. Že od malega je treba ljudi učiti, da cesta ni tvoja, da je tam veliko različnih ljudi, ki jih je treba upoštevati in spoštovati in se prilagajati. Cesta pač ni kraj, kjer bi vsak nekaj delal samovoljno, ignorantsko do drugih.

Lep primer tega je parkiranje. Zame je višek breobzirnosti, da parkiraš, kakor ti pač pade. Napol na cesto, čez dva boksa, na črto… Tak vozink kaže slab odnos do sebe in do drugih in med vožnjo je zagotovo isti. Je pa potem še druga skupina voznikov, ki niso brezobzirni, ampak samo preprosto preleseni za volan. To so taki, ki parkirajo čez dva boksa, grejo okoli avta pogledat, kako so parkirali in nato odidejo. Potem da ne govorim, kako to vozijo. Sam se skoraj dnevno prebijam skozi center Tržiča, ki je ozek in nepregleden. Lesenega voznika takoj prepoznaš po tem, da ti pripelje po sredi ceste, se tam ustavi in počaka, da nekako prideš mimo. Potem zelo na živce mi grejo tisti, ki se vključujejo na glavne ceste. Večina ljudi izkoristi zelo malo lukenj (saj veste, tiste male luknje, ko lahko hitro potegneš), ko pa se končno vključijo, pospešujejo zelo počasi, ker je to ekonomično. Pa tudi motor se matra, če menjaš pri višjih vrtljajih (to je za njih od 3000 naprej). Vsaj tako pač mislijo. S tem jih seveda tisti zadaj dohitijo in morajo vsi zavirati, kar lahko povzroči nalet. Moram povedat, da se meni še nobeden nikdar ni niti približal, ko sem na prometni cesti izkoriščal luknje. Jaz vedno pospešujem skoraj na polno v takih primerih in skušam čimprej dosči hitrost predsabo vozečega. Kar pa v 190 konjskem avtu ne traja dolgo. Tudi na AC ponavadi na polno pospešim do 150, 160, da prehitim celo grupico cliotov in se lahko sam umirjeno vozim, ne pa da s 130 v gužvi dohitevaš enega, ki gre 110, tebe pa že prehiteva nekdo, ki gre 132. So pa posebni mojstri tudi na AC. Navada je recimo, da se že vsaj 500 metrov pred tistim, ki ga boš prehitel, postaviš na prehitevalni pas, s tem, da hitrosti ne zvišaš niti za kilometer. Se mi je že zgodilo, da je nek kombi z 90 km/h prehiteval tovornjak, ki je šel 85. Seveda so ga dohitevala vozila in vsak se je postavil že na prehitevalni pas. Na koncu se je po desnem pasu vozil tovornjak sam, na levem pa je bila kolona dolga vsaj kilometer, ki je počasi prehitevala tovornjak. In če bi bilo po moje, bi pri prehitevanju po desni kazen dobil tisti, ki je bil prehitevan. Ker če te je lahko nekdo prehitel po desni, je bil prostor tudi, da bi se ti tja umaknil.

Tako da stanje je kar zaskrbljujoče in nek strog zakon ga niti približno nebo rešil. Da se to reši, bo pač potrebno počakati, da na vodilne stolčke pride nekdo, ki se res spozna na stvari in pozna rešitve. Ne pa nek Žerjav, ki še ve ne, kater služben avto so mu dali. Je pa poleg slabe kulture problem tudi v slabo vzdrževanih cestah.

V glavnem, po mojem mnenju je problem prmetne varnosti v odnosu do prometa. To bi se zelo učinkovito rešilo z vzgajanjem kulturnosti in prilagodljivosti že od malega.

Jap, po daljšem premoru sem spet dobil voljo, da kaj lepega napišem. Od moje zadnje objave, ki govori o narejenem izpitu, je minilo že več kot pol leta in je spet čas, da sedaj že kot voznik irazim svoje mnenje o avtomobilski problematiki.

Zdaj je ravno maturitetno obdobje, torej ni veliko dela za šolo, malo resneje pa bo postalo oktobra, ko bom kot mali brucek prestopil prag strojne fakultete. Tam bo naslednje leto že bolonjski način (3 leta), tako da ne vem sploh, kaj pričakovati. Imam pa v načrtu po prvi stopnji že nadaljevati z drugo stopnjo, smer prometna varnost. Tako bom dobil tudi uradno potrdilom, da se bom lahko delal pametnega o prometu

No, ampak pustimo to. Torej izpit imam že skoraj leto dni, prevozil pa sem že nekaj krepkih tisočakov in to v precej različnih avtomobilih. Najprej z zadaj gnanim, zelo kratkim terencem, zdaj pa s 190 konjskim kupejem. Občasno vozim tudi povsem nov, čisto navadni hatchback (Auris), kakor se prevaža večina Slovencev. Moram povedati tudi, da sem 70% kilometrov naredil ali v dežju, snegu, ponoči ali v kombinaciji vseh treh. Glede kakšnih karambolov še niti blizu nisem bil, sem pa Peugeota enkrat na parkirišču z ritjo mal zadel. Ampak se ne vidi nič sploh. Je bilo pa to na eni prvih voženj s tem avtom, tako da še nisem bil navajen dolžine.

O izkušnjah na cesti bom pa pisal naslednjič. Lahko pa povem, da niso najlepše.

Naj že na začetku povem, da sem imel danes spet prvo izpitno vožnjo in sem uspešno opravil. Tako se je končno zaključila moja trilogija o izpitu.

Dan se je začel že ob desetih, ko sem vozil še zadnjo uro pred izpitom. Potekala je zelo dobro, ker večino pozornosti sploh nisem posvečal temu, kako gre vožnja, ampak sva z inštruktorjem raje razglabljala o dogodkih v svetu avtomobilizma. Ob enajstih sem se lepo parkiral pred izpitni center in počakal spoštovanega gospoda iz izpitne komisije. Sama vožnja je potekala precej običajno, le enkrat sem zgrešil smer v križišču, kjer bi moral zaviti na avtocesto, ampak na srečo je bil naravnost čez par 100 metrov rondo. Sem pa drugače imel veliko sreče. Najprej s tem rondojem, potem se moral obrniti na primernem mestu ravno tam, kjer sem obračal dan prej, pa še dež je padal cel dan, tako da ni bilo nobenih pešcev in kolesarjev. Zanimivo je to, da na celi vožnji nisem nikoli parkiral – ne bočno in ne vzvratno. Pripombe so bile edino čez nekaj pogledov. Ne da nisem, ampak da bi lahko bolj pogledal. V glavnem nič posebnega ni ta glavna vožnja. Če si sproščen in voziš kot prej 20 ur, sigurno narediš. Ura pa itak mine še enkrat prej kot navadna. Čeprav v bistvu sploh ni ura, ker sama vožnja traja dobre pol ure. Aja, ure sem po tistem še tri naredil, tako da sem jih skupaj imel……26? 27? V bistvu sploh ne vem.

Se pa stvari precej spremenijo potem, ko dobiš tisti potrdilo, kar se tiče vožnje. Mislim, da samo s tistim papirjem postaneš 2x boljši voznik, ker zelo dobro vpliva na psiho, ker se res počutiš kot voznik in samemu sebi verjameš, da si sposoben voznik. Se pa prava šola seveda šele začenja. Ampak bi še šlo, če se nebi fotri zmeram zraven tišal, zato da ti je potem bolj v škodo kot v pomoč. Ampak tako pač je. Sej po maturi itak svoj avto dobim, potem bom pa res že pravi voznik.

Moram pa še povedat, da bom kljub vsem slabim izkušnjam in slabi volji malo pogrešal te ure. Ničveč vožnje po enih in istih ulicah 100x, ničveč zajebancije, ničveč mojega Golfa… Amapk sem vseeno vesel, da je končno konec tega. Konec zapravljanja, konec birokracije… Vsaj za nekaj časa.

Velikokrat so že potekale debate na temo hitrosti in vožnje. Na eni so strani so tisti ta “normalni” vse označevali za norce z majhnim egom ali tičem, na drugi strani pa so “norci” vedno ponavljali, da ne gre za norenje, dokler se niso naveličali odgovarjati. In tako se je pogovor končal tam, kjer se je začel. Kakšna pa je resncia?

Med besedo norenje, ki jo uporabljajo “normalni”, in hitro oz. dinamično vožnjo je velika razlika. Nori nekdo, ki vozi (pre)hitro, vendar take vožnje ne obvlada. Taki ponavadi res le iščejo pozornost. Ampak v isti koš pa mečejo tudi hitre voznike, ki vozijo (pre)hitro in to obvladajo. Taki zagotovo ne vozijo tako zaradi majhnega ega, ampak ponavadi zaradi užitka ali pa imajo pač tak tempo vožnje. Tisti, ki norijo so res nevarni za okolico, ker pač nimajo znanja, ampak na žalost se v isti koš meče tudi tiste druge, ki so dejansko ravno toliko nevarni kot drugi, saj vedo, kaj delajo. Na žalost jih na cesti težko ločiš, zato nekdo, ki “kontrolirano pridrvi” mimo hiše, avtomatsko in po krivici dobi oznako norec. Seveda to tisti “normalni” ne zastopijo in niti nočejo zastopiti. Za njih je pač vsak, ki jih prehiti na AC, norec. Ali pa na magistralki, ko se peljejo že dinamičnih 100. Enostavno ne zastopijo, da nekateri v hitri vožnji uživajo in zato vozijo hitro, pa če jih kdo opazi ali pa ne. In dejansko so tisti previdneži bolj nevarni na cesti. Tako pač je resnici, pa čeprav se “normalni” ne bodo nikdar strinjali in se bodo vedno kregali. Oni raje določajo, kdo je nevaren, čeprav so sami še bolj nrvarni kot pravi norci. Ker enostavno ne zastopijo, da se avto da voziti tudi hitro in varno.

V glavnem, eno je, če hitro vozi nekdo, ki ne zna. To je res noro, zato se reče norenje. Tisti, ki pa hitro vozi in to zna, pa ni noben norec. Zatorej malo pomislite, ali je tisti res norec, ki vas je ravnokar prehitel z 200 na AC ali šel mimo vaše hiše 100 namesto 50.

Včeraj sem se prvič bolj resno srečal z birokracijo, ki me je že takoj ob prvem stiku zelo lepo zajebala.

V glavnem, včeraj naj bi imel glavno vožnjo. In ob desetih lepo pridem v Kranj, dobre volje, odpeljem še eno uro pred izpitom ter se parkiram pred izpitni center. Ko že hočem do komisije, me inštruktor vpraša, če imam zdravniško spričevalo. In seveda sem ga pustil doma. Meni se niti sanjalo ni, da to rabiš, še manj pa, da bi moral to imeti vedno s seboj. Ampak jaz sem vseh 22 ur odvozil brez potrdila. Tako sem takrat še v nevednosti, da mogoče imajop nekaj razuma odšel do komisije, kjer sem mu razložil, da nimam potrdila in ga lahko pokažem kasneje. Ampak spoštovani gospod se obrne in gre stran odkimavajoč še predno sem sploh dokončal. Takrat se mi je prvič dvignil pritisk.

Sledili so najbolj mučni trenutki, ko so oni kao čakali še 10 minut, če mi bi kdo prinesel potrdilo, medtem ko se je ta iz komisije veselozačel pogovarjati z inštruktorjem, kot da sta sredi kave. Moj pritisk je bil že blizu rdečega polja, medtem ko sem se po mobitelu menil domačimi, da sem v pizdi. Po 10 minutah je ta iz komisije lepo vstal, saj je čas potekel in meni nič, tebi nič, izginil v pisarno. Na mojem merilniku pritiska je zmanjkalo skale, bil sem razpizden kot že dolgo ne. Ne jezen, ampak razpizden. Z vso jezo sem odšel ven, se vsedel v avto in se odpeljal domov. Seveda so bile omejitve in predpisi zadnje, na kar sem mislil. Zato mi je inštruktor nekajkrat rekel, da se bova presedla, če se mislim izživljati. Ampak dejstvo je, da sem takrat dejansko prvič v avtošoli vozil sproščeno in brez problemov. Med vožnjo sem sprostil malo jeze, ko sem prepizdal vsa potrdila, birokracijo in izpitni center. Na koncu je inštruktor še celo nekaj jezen ratal, ampak ga sploh nisem dobro poslušal, samo da sem bil čimprej doma.

Popoldne sem šel nazaj, da bi se še enkrat prijavil, ampak sem po pričakovanjih najprej dobil položnico. Torej sem s prvo plačal stroške izpita, ki ga sploh ni bilo. Tako tudi ni bilo stroškov. Torej sem jih plačal zato, da so pili kavo. Ampak na srečo imam malo poznanstev na centru, tako da bom, če bo vse po sreči, znova vozil že po naslednjem tednu.

Zavedam se, da je krivda samo moja, vendar sem bil zelo šokiran nad zategnjenostjo, ki je nisem pričakoval niti v sanjah. Ampak za naprej pač vem, da se z birokrati ne moreš pogovarjati. Bila je zelo dobra šola, vsaj nekaj pozitivnega v tem.

14 črka v abecedi sama po sebi ni nič posebnega in večini ne pomeni nič, vendar jaz ob črki M dobim mehka kolena. Zame je M nekaj posebnega, nekaj magičnega… in nekaj zelo močnega.

Prva asociacija so seveda nekateri bavarski stroji, ki na zadku ponosno kažejo črko M s pripadajočimi črtami v temno modri, svetlo modri in rdeči barvi. Ko zagledaš ta znak, enotavno veš, da gledaš nekaj zelo hudega, nekaj, o čemer sem vedno sanjal. Naravnost obožujem vse M modele, od M1 do zadnjega M6, brez izjeme. In starejši ko so, raje jih imam. Zato imam najraje prvi M model, M1, pa prvo M3, pa prvega M5 in M6… to so res mojstrovine, narejene s srcem in z dobrim namenom. Ti avtomobili imajo dušo, niso neki mrtvi predmeti. Danes so stvari sicer malo drugačne, so mi pa novi M modeli še vedno všeč, ker izstopajo iz te sivine. Še vedno imajo dušo in zaradi tega premagajo vso konkurenco, četudi so drugi na papirju boljši. Čeprav je tudi na papirju BMW ponavadi boljši.

In že nsetrpno čakam nove M BMWje. Prvi bo prišel M3 CSL, potem pa sledi nekaj, za kar preprosto nimam besed. BMW namreč načrtuje narediti svoj drugi superšportnik. če ga naredijo tako, kot so prvega, le da popravijo podatke na papirjih, je uspeh zagotovljen. In zagotovo nas čaka še en avtomobil, o katerem bomo sanjali.

Kako zelo pogrešamo take dirke, polne akcije in preobratov. Mislim, da je bila ta dirka ena najzanimivejših, odkar gledam F1.

Že sam štart je bil razbuljiv, ko so se v prvih ovinkih obračali in res stiskali. Potem sem bil zelo presenečen nad napovedvejo, da bo čez 7 minut začelo deževati. Mislil sem si, da je tako natančna napoved navaden bullshit, ampak se je po sedmih minutah res ulilo. Ampak RES ulilo. Najprej me je nasmejal Raikkonen, ko je hotel takoj v bokse, vendar ga je v ovinku proti boksom odneslo nazaj čez travo na stezo. No, tistim, ki so prišli v bokse, pa itak gume niso nič pomagale. Že v prvem ovinku iz boksov so se en za drugim odpeljali na pesek. Potem je sledil SC in rdeča zastava. V vsej zmedi se je na ne vem kakšen način na prvem mestu znašel Winkelhock. Upal sem, da bi tam ostal čim dlje in dosegel čim boljši rezultat. Vendar so se moji upi razblinili že po prvih ovinkih, ko je naenkrat izgubil več kot 10 mest. Seveda so bile nekaj krive prevmatike, ker je bila steza že precej suha, pa tudi znanja mu še malo primankuje. Da sploh ne govorimo o avtu. No, sledil je bolj monotoni del z nekaj okvarami, proti koncu pa je postalo spet bolj zanimivo. Najbolj neumen je bil Massa, ki je dva kroga zadrževal občutno hitrejšega Alonsa, nato pa ga je še butnil. In potem se je še celo nekaj usajal. No, tik pred koncem je spet malo deževalo, ampak nič hujšega. Zanimiv je bil tudi boj za zadnjo stopničko, ko jo je Webber skoraj zapravil v zadnjem ovinku v zadnjem krogu.

Saj vem, da take dirke zelo, zelo dolgo ne bomo več videli, upam pa vseeno lahko. Res smola, da dež tako malokrat pada na dirkah. V dežju Formula 1 celo dejansko postane zanimiva.

AUTOart Bugatti EB 16.4 Veyron

Po dolgem času spet nadaljujem s predstavitvijo mojih maket. Tokrat gre za eno najbolj prestižnih in ekstravagantnih maket. Seveda je top of the top tudi v moji zbirki. Tudi ta je firme AUTOart, torej te detajli zaposlijo za kar nekaj časa. Posebnost te makete je, da ima vsaka na podvozju vgravirano serijsko številko, zraven pa dobite še certifikat, kar priča o njeni ekstravagantnosti. No, maketa sama po sebi ni nič kaj drugačna od drugih AA-jev, je pa zato posebno njeno ime, je pa ta firma tudi edina na svetu, ki izdeluje ta model avtomobila. V glavnem se gre za prestiž, da jo pač imaš, da imaš nek vrhunec svoje zbirke. In kateri model bi bil lahko boljši za vrhunec kot najboljši avto na svetu v kombinaciji z imenom Bugatti? Konkretno ta maketa je replika še konceptnega Veyrona, predstavljenega na salonu v Ženevi leta 2003, zato je tudi barva srebrna v kombinaciji s sivo. cena pa je 110 € (me zanima, koliko bo vreden čez 20 let).

Pa še malo o avtomobilu samem. Ko je VW pod okrilje vzel Bugatti, so si seveda finančno precej opomogli, zato so si zastavili cilj narediti nemogoče. Nemogoče v smislu ultimativnega superšportnika. Sprva so naredili koncept Chiron, ki je imel W18 motor, vendar le malo čez 500 konjev. V drugem poskusu pa so že izdelali nemogoče: Veyron (ime po Bugattijevem dirkaču) z 8 litrskim W16 motorjem in 1001 konjem, 14 sekund od 0 do 300 km/h, doseže pa že dokazanih magičnih 407 km/h. Ta avto ni narejen, da bi z njim služili. Ta avto je narejen zgolj kot dokaz, da nemogoče lahko postane mogoče. Namreč VW gre z vsakim Veyronom kljub prodajni ceni 1,3 € za par milijon v minus.

Slike: 1 2 3 4 5 6 7 8 9