Arhiv kategorije 'Avtomobilizem'

Kako kupiti nov avto?

Tudi najbolj slovenceljski Slovenec bo po 7 letih želel zamenjati svojega rdečega Clia dizel, takrat pa se pojavi vprašanje, kaj sedaj kupiti. Ker je to precej tisočakov vredna naložba, se seveda vsi želijo prepričati in pretehtati vse možne kombinacije, saj si mora kupiti pravi avto, da bo lahko normalno z njim preživel še 7 let.

Veliko tem se na forumih pojavlja na to temo, zato bom napisal kratek vodič, kako si kupiti pravi avto. Tokrat bomo kupovali nov avto, naslednjič pa še rabljenega. Kjer je malo več dela.

Predpostavimo, da avto kupujete glede na potrebe, ne zaradi užitka. Slednjih je precej manj, itak pa taki ponavadi sami znajo kupiti pravi avto.

1. Potrebe: dobro razmislite, za kaj vse boste avto potrebovali. Če ste recimo sami s ali s partnerjem, bodo zadostovali že navadni hatchbacki ali limuzine. Če imate družino z majhnimi otroki, se je smiselno ozreti po karavanih. Za zares veliko družino s psom, ki veliko potuje, so enoprostorci oziroma kombiji, tisti, ki dajo tudi nekaj tudi na varnost, pa SUVji. Če živite nekje v težje dostopnem območju, je edina logična izbira terenec ali vsaj nekaj s 4×4 pogonom. Če veliko prevažate tovor, pa imate prave kombije ali poltovrnjake. Ko določite vse potrebe, ste že nekako usmerjeni v nek segment vozil. Ob tem mislite tudi na okvirno ceno, kakršno ste si zamislili, da veste, kateri razredi so vam sploh dostopni.

2. Razred: z določitvijo potreb ste končali v dveh ali treh segmentih. Zdaj je že čas za bolj podrobno izločanje vozil. Če imate recimo družino z majhnimi otroki, imate sedaj na voljo karavane, enoprostorce in SUVje. Zdaj je že porebno gledati na to, ali potrebujete 7 sedežev, velik pritljažnik, prostor za psa… Če imate več kot tri otroke, so torej karavani izločeni, vendar pa previdno, če nimate toliko otrok. Namreč čeprav enoprostorci izgledajo večje kot karavani, so nekateri karavani bolj prostorni in bolj prilagodljivi.

3. Cena: na tej točki imate že točno izbran razred vozila. Sedaj je potrebno postaviti ceno, kakršno ste še pripravljeni plačati. Ob tem imejte vedno v mislih tudi opremo, saj so nekateri avtomobili lahko precej cenejši od konkurentov, vendar so slabo opremljeni, z dodatno opremo vred pa je cena višja od osnovne konkurentove. Ko določite ceno, ste izbiro skrčili le še na pol razreda, saj vsi, ki presegajo vaše finančne zmožnosti, odpadejo. Če gledato sredino razreda, pa verjetno tudi najcenejši odpadejo.

4. Všečnost: mogoče malo smešna točka, ampak vedno kupujte avto, ki vam je všeč. Avto bo samo vaš in vi ga boste uporabljali, zato poskrbite, da si boste kupili nekaj, kar vam bo všeč in se boste v njem dobro počutili.

5. Znamka: nekateri nakup pogojujejo tudi z znamko, ampak raje dajte možnost vsem, sploh če z neko znamko še nimate izkušenj. Lahko pa neko znamko izločite, če imate z njo že slabe izkušnje. Ne verjamite pa tudi vsega, kar vam drugi rečejo glede znamk in zanesljivosti. Tudi Toyote crkujejo. Je pa nekaj stvari, ki se ločijo poznamkah: rezervni deli za nekatere avtomobile so lahko dragi, če je prodajna veriga neke firme slabo razvita pri nas, se boste morda morali daleč voziti na servis… Pa še to: redek avto boste potem težje prodali.

6. Uporabnost: na tej točki si greste avto že v živo pogledat. Med izbranimi modeli primrjajte njihovo notranjost, prilagodljivost in uporabnost. Seveda glede na svoje potrebe. Preverite velikost pritljažnika, prostornost v kabini, enostavnost uporabe notranjosti (podiranje sedežev, višina nakladalnega robu v pritljažniku, odlagalni predali, uporaba elektronskih dodatkov…), uporabnost in dostopnost armaturne plošče, položaj za volanom, preglednost iz vozila… Preglejte res vsak centimer avtomobila, saj vas bodo razne malenkosti, ki ste jih pri ogledu zgrešili, kasneje zelo motile.

7. Oprema: pri vseh konkurentih tudi preverite, kakšne pakete opremo ponujajo in za kakšno ceno. Ponavadi se najbolj splača vzeti nek srednji paket, saj največkrat ponujajo že veliko (precej več od osnovnega), od osnovnega paketa pa so dražji le za par evrov. Najvišji paketi opremi so precej dražji in ponavadi vsebujejo samo tako opremo, ki je ne potrebujete nujno. Če pa kljub srednjemu paketu še vedno nekaj nujno rabite (recimo ESP), pa to še vedno lahko posebej doplačate. Ta točka je ponavadi zelo pomembna in tudi prelomna za odločitev za točno določen model. Vseeno je bolje imeti avto, ki je bolje opremljen in je cenejši kot pa konkurenta, ki samo bolje zgleda.

8. Motor: po vsem osnovnem selekcioniranju so sedaj na vrsti tudi tehnične plati avtomobila. Sedaj imate že nekaj točno določenih znamk in modelov, pri katerih primerjajte pogonske agregate. Najprej se odločite, ali je za vas boljši dizel ali bencinar. Današnji trendi sicer narekujejo dizle, ampak pri vsem tem kalkuliranju porabe upoštevajte tudi to, da so dizli v povprečju 2.000€ dražji od enakovrednih bencinarjev, da imajo turbine, ki ob nepravilni uporabi crknejo, nove pa stanejo od 2.000€ naprej. Tudi servisi so dražji v povprečju za 200€, vedno manjša pa je razlika v ceni med nafta in bencinom. poleg tega pa dizel sploh nima manjše porabe, če ga ne vozimo pravilno, bolj občutljivi pa so tudi glede vzdrževanja. Druga stvar pa je moč. Družinskega avta verjetno ne boste kupili za dirkanje, zato razni močni bencinarji odpadejo. Razen če ste vseeno bolj športno naravnani. Smiselna izbira je torej srednji bencinar ali dizel. Če delate veliko dolgih razdalj (več kot 30.000 km na leto), vsekakor dizla, če pa boste avto v glavnem uporabljali za razvoz otrok v šolo, nakupe in druge opravke, pa bencinarja. Ne kupujte pa podhranjenih motorjev. V tako težkem in velikem avtu so šibki motorji prava mora.

9. Barva: zadnji korak pri nakupu vozila pa je še barva. Pri barvah pa je vse odvisno samo od vašega okusa, saj ni boljše ali salbše barve. Je pa vseeno nekaj dejstev, ki bi lahko vplivale na izbiro barve. Na svetlih barvah  se pozna vsaka umazanija, medtem ko so temne in črna “odporne” na umazanijo. Sa pa zato vsake najmanjše poškodbe hitreje opazne. Pa še to: za najbolj varno barvo velja srebrna.

10. Prodajalec: ko imate točno izbran avto, pa morate izbrati še prodajalca oziroma avtohišo. Zelo pomembno vlogo pri tem igrajo možnosti financiranja, saj vsaka avtohiša ponuja drugačne možnosti financiranja. Pri vseh prodajalcih izbranega vozila se pozanimajte o pogojih in izberite za vas najugodnejšega. Od prodajalca do prodajalca pa so odvisne tudi čakalne dobe (na čakalno dobo vpliva tudi izbrana barva!), zato se pozanimajte, kdo vam lahko najhitreje in najceneje proda avto. Nekaj pa pri izbiri doda tudi ustrežnost in prijaznost zaposlenih.

Tako, če upoštevate teh 10 korakov, boste skoraj zagotovo zadovoljni s svojim nakupom. Morda sem kaj spustil, ampak glavne stvari so omenjene. Nalašč sem izpustil garancijo, kar je za nekatere pomemben faktor, ampak jaz mislim, da ne more odločilno vplivati na nakup.

Upam, da vam bo tale vodič kaj koristil pa srečno nakupovanje.

  • Share/Bookmark

Prometna varnost

Ja. Kako že izrabljena in do nedavnega še zelo žgoča tema. Po skoraj letu dni aktivnega udejstvovanja v prometu (to pomeni vožnja) sem tudi sam že videl in presodil stanje na naših cestah. In lahko rečem, da je večina voznikov obupnih. In to ne glede na spol.

Če začnem s stvarjo, ki je vse te polemike pravzaprav sprožila. To so nove kazni za prometne prekrške. Ki so z eno besedo navaden bullshit. Kaj je cilj tako visokih kazni sicer ne vem, vem pa, da zagotovo ni zvišati stopnjo varnosti na cestah. Višje kazni še nikoli niso bile učinkovite in nikoli ne bodo. To vedo že vse države, razen najbolj evropske Slovenije. Zakaj še tukaj ne posnemamo severnih in zahodnih sosedov?

No, sam že dlje časa govorim, da je problem prometne (ne)varnosti v samih temeljih. Torej v poučevanju že od najmanjših otrok do načina učenja avtošol. Ker to, kar učijo danes v avtošolah, je res katastrofa. V bistvu učijo ravno tak način vožnje, ki zmanjšuje varnost. Po mojem mnenju bi moral biti obvezn del opravljanja vozniškega izpita tudi uspešno opravljen tečaj varne vožnje, med vožnjo pa bi morali učiti dinamičnosti in prilagodljivosti. Mislim, da bi se sam odnos s takim načinom učenja in že prej večletnim vcepavanjem v glavo o prometu do le-tega precej izboljšal, posledično pa bi se izboljšala tudi varnost. Že od malega je treba ljudi učiti, da cesta ni tvoja, da je tam veliko različnih ljudi, ki jih je treba upoštevati in spoštovati in se prilagajati. Cesta pač ni kraj, kjer bi vsak nekaj delal samovoljno, ignorantsko do drugih.

Lep primer tega je parkiranje. Zame je višek breobzirnosti, da parkiraš, kakor ti pač pade. Napol na cesto, čez dva boksa, na črto… Tak vozink kaže slab odnos do sebe in do drugih in med vožnjo je zagotovo isti. Je pa potem še druga skupina voznikov, ki niso brezobzirni, ampak samo preprosto preleseni za volan. To so taki, ki parkirajo čez dva boksa, grejo okoli avta pogledat, kako so parkirali in nato odidejo. Potem da ne govorim, kako to vozijo. Sam se skoraj dnevno prebijam skozi center Tržiča, ki je ozek in nepregleden. Lesenega voznika takoj prepoznaš po tem, da ti pripelje po sredi ceste, se tam ustavi in počaka, da nekako prideš mimo. Potem zelo na živce mi grejo tisti, ki se vključujejo na glavne ceste. Večina ljudi izkoristi zelo malo lukenj (saj veste, tiste male luknje, ko lahko hitro potegneš), ko pa se končno vključijo, pospešujejo zelo počasi, ker je to ekonomično. Pa tudi motor se matra, če menjaš pri višjih vrtljajih (to je za njih od 3000 naprej). Vsaj tako pač mislijo. S tem jih seveda tisti zadaj dohitijo in morajo vsi zavirati, kar lahko povzroči nalet. Moram povedat, da se meni še nobeden nikdar ni niti približal, ko sem na prometni cesti izkoriščal luknje. Jaz vedno pospešujem skoraj na polno v takih primerih in skušam čimprej dosči hitrost predsabo vozečega. Kar pa v 190 konjskem avtu ne traja dolgo. Tudi na AC ponavadi na polno pospešim do 150, 160, da prehitim celo grupico cliotov in se lahko sam umirjeno vozim, ne pa da s 130 v gužvi dohitevaš enega, ki gre 110, tebe pa že prehiteva nekdo, ki gre 132. So pa posebni mojstri tudi na AC. Navada je recimo, da se že vsaj 500 metrov pred tistim, ki ga boš prehitel, postaviš na prehitevalni pas, s tem, da hitrosti ne zvišaš niti za kilometer. Se mi je že zgodilo, da je nek kombi z 90 km/h prehiteval tovornjak, ki je šel 85. Seveda so ga dohitevala vozila in vsak se je postavil že na prehitevalni pas. Na koncu se je po desnem pasu vozil tovornjak sam, na levem pa je bila kolona dolga vsaj kilometer, ki je počasi prehitevala tovornjak. In če bi bilo po moje, bi pri prehitevanju po desni kazen dobil tisti, ki je bil prehitevan. Ker če te je lahko nekdo prehitel po desni, je bil prostor tudi, da bi se ti tja umaknil.

Tako da stanje je kar zaskrbljujoče in nek strog zakon ga niti približno nebo rešil. Da se to reši, bo pač potrebno počakati, da na vodilne stolčke pride nekdo, ki se res spozna na stvari in pozna rešitve. Ne pa nek Žerjav, ki še ve ne, kater služben avto so mu dali. Je pa poleg slabe kulture problem tudi v slabo vzdrževanih cestah.

V glavnem, po mojem mnenju je problem prmetne varnosti v odnosu do prometa. To bi se zelo učinkovito rešilo z vzgajanjem kulturnosti in prilagodljivosti že od malega.

  • Share/Bookmark

I’m back

Jap, po daljšem premoru sem spet dobil voljo, da kaj lepega napišem. Od moje zadnje objave, ki govori o narejenem izpitu, je minilo že več kot pol leta in je spet čas, da sedaj že kot voznik irazim svoje mnenje o avtomobilski problematiki.

Zdaj je ravno maturitetno obdobje, torej ni veliko dela za šolo, malo resneje pa bo postalo oktobra, ko bom kot mali brucek prestopil prag strojne fakultete. Tam bo naslednje leto že bolonjski način (3 leta), tako da ne vem sploh, kaj pričakovati. Imam pa v načrtu po prvi stopnji že nadaljevati z drugo stopnjo, smer prometna varnost. Tako bom dobil tudi uradno potrdilom, da se bom lahko delal pametnega o prometu :D

No, ampak pustimo to. Torej izpit imam že skoraj leto dni, prevozil pa sem že nekaj krepkih tisočakov in to v precej različnih avtomobilih. Najprej z zadaj gnanim, zelo kratkim terencem, zdaj pa s 190 konjskim kupejem. Občasno vozim tudi povsem nov, čisto navadni hatchback (Auris), kakor se prevaža večina Slovencev. Moram povedati tudi, da sem 70% kilometrov naredil ali v dežju, snegu, ponoči ali v kombinaciji vseh treh. Glede kakšnih karambolov še niti blizu nisem bil, sem pa Peugeota enkrat na parkirišču z ritjo mal zadel. Ampak se ne vidi nič sploh. Je bilo pa to na eni prvih voženj s tem avtom, tako da še nisem bil navajen dolžine.

O izkušnjah na cesti bom pa pisal naslednjič. Lahko pa povem, da niso najlepše.

  • Share/Bookmark

Izpit za avto! – tretjič

Naj že na začetku povem, da sem imel danes spet prvo izpitno vožnjo in sem uspešno opravil. Tako se je končno zaključila moja trilogija o izpitu.

Dan se je začel že ob desetih, ko sem vozil še zadnjo uro pred izpitom. Potekala je zelo dobro, ker večino pozornosti sploh nisem posvečal temu, kako gre vožnja, ampak sva z inštruktorjem raje razglabljala o dogodkih v svetu avtomobilizma. Ob enajstih sem se lepo parkiral pred izpitni center in počakal spoštovanega gospoda iz izpitne komisije. Sama vožnja je potekala precej običajno, le enkrat sem zgrešil smer v križišču, kjer bi moral zaviti na avtocesto, ampak na srečo je bil naravnost čez par 100 metrov rondo. Sem pa drugače imel veliko sreče. Najprej s tem rondojem, potem se moral obrniti na primernem mestu ravno tam, kjer sem obračal dan prej, pa še dež je padal cel dan, tako da ni bilo nobenih pešcev in kolesarjev. Zanimivo je to, da na celi vožnji nisem nikoli parkiral – ne bočno in ne vzvratno. Pripombe so bile edino čez nekaj pogledov. Ne da nisem, ampak da bi lahko bolj pogledal. V glavnem nič posebnega ni ta glavna vožnja. Če si sproščen in voziš kot prej 20 ur, sigurno narediš. Ura pa itak mine še enkrat prej kot navadna. Čeprav v bistvu sploh ni ura, ker sama vožnja traja dobre pol ure. Aja, ure sem po tistem še tri naredil, tako da sem jih skupaj imel……26? 27? V bistvu sploh ne vem.

Se pa stvari precej spremenijo potem, ko dobiš tisti potrdilo, kar se tiče vožnje. Mislim, da samo s tistim papirjem postaneš 2x boljši voznik, ker zelo dobro vpliva na psiho, ker se res počutiš kot voznik in samemu sebi verjameš, da si sposoben voznik. Se pa prava šola seveda šele začenja. Ampak bi še šlo, če se nebi fotri zmeram zraven tišal, zato da ti je potem bolj v škodo kot v pomoč. Ampak tako pač je. Sej po maturi itak svoj avto dobim, potem bom pa res že pravi voznik.

Moram pa še povedat, da bom kljub vsem slabim izkušnjam in slabi volji malo pogrešal te ure. Ničveč vožnje po enih in istih ulicah 100x, ničveč zajebancije, ničveč mojega Golfa… Amapk sem vseeno vesel, da je končno konec tega. Konec zapravljanja, konec birokracije… Vsaj za nekaj časa.

  • Share/Bookmark

Norenje Vs. Hitra vožnja

Velikokrat so že potekale debate na temo hitrosti in vožnje. Na eni so strani so tisti ta “normalni” vse označevali za norce z majhnim egom ali tičem, na drugi strani pa so “norci” vedno ponavljali, da ne gre za norenje, dokler se niso naveličali odgovarjati. In tako se je pogovor končal tam, kjer se je začel. Kakšna pa je resncia?

Med besedo norenje, ki jo uporabljajo “normalni”, in hitro oz. dinamično vožnjo je velika razlika. Nori nekdo, ki vozi (pre)hitro, vendar take vožnje ne obvlada. Taki ponavadi res le iščejo pozornost. Ampak v isti koš pa mečejo tudi hitre voznike, ki vozijo (pre)hitro in to obvladajo. Taki zagotovo ne vozijo tako zaradi majhnega ega, ampak ponavadi zaradi užitka ali pa imajo pač tak tempo vožnje. Tisti, ki norijo so res nevarni za okolico, ker pač nimajo znanja, ampak na žalost se v isti koš meče tudi tiste druge, ki so dejansko ravno toliko nevarni kot drugi, saj vedo, kaj delajo. Na žalost jih na cesti težko ločiš, zato nekdo, ki “kontrolirano pridrvi” mimo hiše, avtomatsko in po krivici dobi oznako norec. Seveda to tisti “normalni” ne zastopijo in niti nočejo zastopiti. Za njih je pač vsak, ki jih prehiti na AC, norec. Ali pa na magistralki, ko se peljejo že dinamičnih 100. Enostavno ne zastopijo, da nekateri v hitri vožnji uživajo in zato vozijo hitro, pa če jih kdo opazi ali pa ne. In dejansko so tisti previdneži bolj nevarni na cesti. Tako pač je resnici, pa čeprav se “normalni” ne bodo nikdar strinjali in se bodo vedno kregali. Oni raje določajo, kdo je nevaren, čeprav so sami še bolj nrvarni kot pravi norci. Ker enostavno ne zastopijo, da se avto da voziti tudi hitro in varno.

V glavnem, eno je, če hitro vozi nekdo, ki ne zna. To je res noro, zato se reče norenje. Tisti, ki pa hitro vozi in to zna, pa ni noben norec. Zatorej malo pomislite, ali je tisti res norec, ki vas je ravnokar prehitel z 200 na AC ali šel mimo vaše hiše 100 namesto 50.

  • Share/Bookmark

Jebemti birokracijo

Včeraj sem se prvič bolj resno srečal z birokracijo, ki me je že takoj ob prvem stiku zelo lepo zajebala.

V glavnem, včeraj naj bi imel glavno vožnjo. In ob desetih lepo pridem v Kranj, dobre volje, odpeljem še eno uro pred izpitom ter se parkiram pred izpitni center. Ko že hočem do komisije, me inštruktor vpraša, če imam zdravniško spričevalo. In seveda sem ga pustil doma. Meni se niti sanjalo ni, da to rabiš, še manj pa, da bi moral to imeti vedno s seboj. Ampak jaz sem vseh 22 ur odvozil brez potrdila. Tako sem takrat še v nevednosti, da mogoče imajop nekaj razuma odšel do komisije, kjer sem mu razložil, da nimam potrdila in ga lahko pokažem kasneje. Ampak spoštovani gospod se obrne in gre stran odkimavajoč še predno sem sploh dokončal. Takrat se mi je prvič dvignil pritisk.

Sledili so najbolj mučni trenutki, ko so oni kao čakali še 10 minut, če mi bi kdo prinesel potrdilo, medtem ko se je ta iz komisije veselozačel pogovarjati z inštruktorjem, kot da sta sredi kave. Moj pritisk je bil že blizu rdečega polja, medtem ko sem se po mobitelu menil domačimi, da sem v pizdi. Po 10 minutah je ta iz komisije lepo vstal, saj je čas potekel in meni nič, tebi nič, izginil v pisarno. Na mojem merilniku pritiska je zmanjkalo skale, bil sem razpizden kot že dolgo ne. Ne jezen, ampak razpizden. Z vso jezo sem odšel ven, se vsedel v avto in se odpeljal domov. Seveda so bile omejitve in predpisi zadnje, na kar sem mislil. Zato mi je inštruktor nekajkrat rekel, da se bova presedla, če se mislim izživljati. Ampak dejstvo je, da sem takrat dejansko prvič v avtošoli vozil sproščeno in brez problemov. Med vožnjo sem sprostil malo jeze, ko sem prepizdal vsa potrdila, birokracijo in izpitni center. Na koncu je inštruktor še celo nekaj jezen ratal, ampak ga sploh nisem dobro poslušal, samo da sem bil čimprej doma.

Popoldne sem šel nazaj, da bi se še enkrat prijavil, ampak sem po pričakovanjih najprej dobil položnico. Torej sem s prvo plačal stroške izpita, ki ga sploh ni bilo. Tako tudi ni bilo stroškov. Torej sem jih plačal zato, da so pili kavo. Ampak na srečo imam malo poznanstev na centru, tako da bom, če bo vse po sreči, znova vozil že po naslednjem tednu.

Zavedam se, da je krivda samo moja, vendar sem bil zelo šokiran nad zategnjenostjo, ki je nisem pričakoval niti v sanjah. Ampak za naprej pač vem, da se z birokrati ne moreš pogovarjati. Bila je zelo dobra šola, vsaj nekaj pozitivnega v tem.

  • Share/Bookmark

M – najmočnejša črka

14 črka v abecedi sama po sebi ni nič posebnega in večini ne pomeni nič, vendar jaz ob črki M dobim mehka kolena. Zame je M nekaj posebnega, nekaj magičnega… in nekaj zelo močnega.

Prva asociacija so seveda nekateri bavarski stroji, ki na zadku ponosno kažejo črko M s pripadajočimi črtami v temno modri, svetlo modri in rdeči barvi. Ko zagledaš ta znak, enotavno veš, da gledaš nekaj zelo hudega, nekaj, o čemer sem vedno sanjal. Naravnost obožujem vse M modele, od M1 do zadnjega M6, brez izjeme. In starejši ko so, raje jih imam. Zato imam najraje prvi M model, M1, pa prvo M3, pa prvega M5 in M6… to so res mojstrovine, narejene s srcem in z dobrim namenom. Ti avtomobili imajo dušo, niso neki mrtvi predmeti. Danes so stvari sicer malo drugačne, so mi pa novi M modeli še vedno všeč, ker izstopajo iz te sivine. Še vedno imajo dušo in zaradi tega premagajo vso konkurenco, četudi so drugi na papirju boljši. Čeprav je tudi na papirju BMW ponavadi boljši.

In že nsetrpno čakam nove M BMWje. Prvi bo prišel M3 CSL, potem pa sledi nekaj, za kar preprosto nimam besed. BMW namreč načrtuje narediti svoj drugi superšportnik. če ga naredijo tako, kot so prvega, le da popravijo podatke na papirjih, je uspeh zagotovljen. In zagotovo nas čaka še en avtomobil, o katerem bomo sanjali.

  • Share/Bookmark

Delam izpit za avto! – drugič

No, že kar nekaj časa in tudi ur je preteklo od prve objave, ko sem šele začel. Trenutno stanje je 19 ur, imam narejeno že društveno vožnjo in v sredo pišem občinske teste, tako da se bom že prijavil na glavno vožnjo. Osvojene imam v glavnem že vse pomembne stvari za dobro vožnjo, dodelati moram le še nekatere bolj ali manj neumne zahteve inštruktorja. Pa s tem nočem povedati, da je on kriv za to (za zahteve, da ne bo pomote).

Če bi bila društvena vožnja glavna, bi baje nekajkrat grdo padel. Čeprav zame osebno menjava pasu čez polno črto in brez bočnega pogleda ni ravno hud prekršek. Zelo neumno se mi zdi, da kandidat vozi zelo dobro in se znajde v različnih situacijah, potem pa pade zaradi enega pofukanega bočnega pogleda, s tem, da se je že v ogledau zelo očitno videlo, da lahko zamenjam pas. Ampak ajde.

Potem težil mi je še zaradi vključevanja v enem križišču. In sicer gre za prvo križišče, če na avtocesti Podtabor-Ljubljana zavijete za Brnik. Kdor se tam vozi, ve, da je promet zelo gost in se skoraj ne moreš vključiti normalno, brez “izsiljevanja”. No, tam naj bi enega skoraj izsilil. Inštruktor mi je potem rekel, da naj bog pomaga, če je pač gužva. Amapk po drugi strani pa govorijo, da moraš biti dinamičen in izkoriščati priložnosti. Me zanima, kaj bi rekel, če bi tam stal še 10 minut, dokler nebi lahko brez izsiljevanja speljal. Ampak ajde.

Potem me je zmotilo še nekaj neumnih in nekaj zelo neumnih pravil. Zakaj naprimer moraš za vsak kamenček, ki ga obvoziš, vkloipti žmigovc? Tudi če je pešec/kolesar/avto/… ob cesti na pesku/travi/… in te sploh ne ovira? Naslednja neumnost je hkrati tudi najbolj neumen znak: STOP. Zakaj se moraš ustaviti pred stop znakom, če se potem tako ali tako spet ustaviš na točki preglednosti?? Do sedaj mi še ni uspelo najti logične razlage, zato prosim, če jo kdo ima, naj mi jo zaupa. Ampak absolutnega zmagovalca za najbolj neumno pravilo pa najdemo na avtocesti in pravi: v koloni vozil lahko prehitimo največ dve vozili naenkrat. To pravilo sicer velja za vse ceste, ampak na magistralkah je še nekako razumljiva. Ampak na avtocesti?? Pa avtocesete so ravno temu namenjene, da prehitevaš, zato se reče tudi prehitevalni pas. Si pa tudi ne predstavljam, kako bi to zgledalo. Voziš za tremi tovornjaki, prehitiš dva, se postaviš za tretjega, počakaš 2 s/5 s/dedka mraza in prehitiš še njega. Kaj pa če naprimer ni dovolj prostora med tovornjakoma?

Aja, potem je še moj Golfek. Je TDI, kot sem upal v prvem postu, in to 105 konjski 1,9. In kot sem ugotovil, so pri avtošoli samo denar stran vrgli, ker se vozi isto kot navaden SDI. Dokler turbina ne zagrabi, ima konjev manj kot SDI, ampak zagrabi pri takih vrtljajih, ki ga pomojem še nobeden doselj ni zavrtel. Enkrat sem s polnim (!) plinom posepeševal iz križišča in dejansko ni bilo nobenih pospeškov, nič, ko pa je motor prišel do 3000 vrtlajev in je končno turbina zagrabila, je pa potegnil kot bi moral. Samo kaj, ko sem bil takrat že iz križišča.

V splošnem je kar dobro, ampak včasih je malo mučno upoštevat vse te cvetke.

  • Share/Bookmark

Že milijon prodanih hibridov

Ja, že en milijon enot hibridnih vozil je Toyota prodala po svetu. In to ne vključuje samo Priusa, ampak tudi vse Lexususove modele in Toyote za azijski in ameriški trg. No, jaz nisem presenečen nad številko prodanih vozil, ampak nad tem, koliko neumnega folka je po svetu. Seveda se je največ hibridov prodalo v Ameriki, tako da se sploh ne gre čuditi številkam.

Naj poudarim, da bom govoril le o Priusu, ker pač zaseda veliko večino na trgu hibridov, pa tudi z ostalimi hibridi ni nič narobe. No, same prodajne številke so zavajujoče, saj so precejšen del Priusov pokupili ameriški zvezdnik. Seveda ne po lastni želji, ampak po zahtevah medijev. Namreč če danes hočeš biti priljubljen med mediji, moraš imeti Priusa, ker si tako nekaj dobrega naredil za našo Zemljo. Kao. Seveda je resnica daleč od tega.

Če gledamo iz čisto tehnične strani. Poraba in s tem emisije dejansko niso nič manjši kot pri navadnih avtomobilih. Zakaj? Elektromotor deluje le pri počasni vožnji oziroma nizkih obratih. To je ob počasnem pospeševanju in vožnji v strnjeni koloni. In ker so križišča edina mesta, kjer pospešujemo iz stoječega stanja in tam ne pospešujemo počasi, elektromotor v praksi deluje le, ko se odpeljete izpred domače hiše in ko naletite na kolono. Če naletite, seveda. Večino časa, no skoraj vedno, torej deluje tudi bencinski motor, ki pa ima tako porabo kot vsi drugi in tudi emisije so iste. Poleg tega pa ima motor še zelo malo moči, torej ste še na slabšem kot v navadnem avtomobilu.

In ljudje so neumni zato, ker mislijo, da so s tem nekaj naredili, ampak niso nič. Misljio, da imajo “zelen” avto, pa ga nimajo. Avto z bencinskim motorjem ne more biti “zelen” avto. Sicer pa če že govorimo o globalnem sgrevanju, bi jaz začel vse kje drugje kot pa pri avtomobilih. Kmetijstvo naprimer v ozračje odda precej več toplogrednih plinov kot avtomobili.

  • Share/Bookmark

Pa ne še superavtomobile

Audi bo uničil še edini preostali segment, ki ni onesnažen z dizelskim ropotanjem in smradom. Ne vem, komu na uslugo, ampak v model R8 hočejo dati en TDI. Si predstavljate superšportnika z dizelskim motorjem? Jaz si ga ne.

To potem sploh ni več superšportnik. Čar superšportnikov je ravno v moči, hitrosti in zvoku. V glavnem v občutkih. V vožnji dizla pa sigurno ni takih občutkov. Pa zakaj jim je tega sploh treba? Kdo rabi superdizla, ali si ga sploh kdo želi? No, tisti, ki ga bo kupil, zagotovo ni noben poznavalec ali ljubitelj. Komu je tak avto sploh namenjen? Pravi ljubitelji superšportnikov gotovo ne bodo želeli dizla pod pokrovom, ostali pa take avtomobile sploh ne gledajo.

R8 mi je bil do zdaj všeč, ampak s tem dizlom se res vse zajebali. Ne štejem ga več med superšportnike, Audi je uničil sebe in svoj avto, pa tudi cel segment na splošno. Resnično upam, da jim nobeden ne bo sledil. Dobro, da ima vsaj še Porsche toliko zavesti in ne teži s temi dizli. Si predstavljate Carerro TDI, ali pa Ferrari F430 JTD? Dovolj je že, da so coupeje uničeni, vsaj superšportnike naj pustijo pri miru.

Pa tudi na splošno ne zastopim ljudi, ki imajo dizle. Ne predstavljam si, da bi užival v zvoku dizla oziroma tišini pri boljših dizlih, nizki porabi in menjanju pri 5000 vrtljajih. Avto mora biti glasen s pravim zvokom (seveda je zato potreben vsaj V6) in se vrteti čez 8000 vrtljajev. Občutiti se mora vsa brutalnost moči in pospeškov in da slišiš motor, ko ga tišiš tik pred blokado. Ariel Atom in Spyker C8 naprimer sta idealna primerka, kakšen mora biti pravi športni avto. Nič sodobne tehnologije, nič nadležne elektronike, ki te ovira pri dirkanju in ti crkuje. Samo čista mehaika. Vse narediš sam.

Tako je seveda v svetu superšportnikov. Pri družinskih avtomobilih ali limuzinah za potovanja je zgodba drugačna, ampak v superavtomobilu sta pomebna zgolj moč in občutek moči.

  • Share/Bookmark

« Novejši zapisiStarejši zapisi »