Arhiv kategorije 'Avtomobilizem'

Stvari grejo na bolje

Z veseljem ugotavljam, da so se stvari glede naše kulture na cesti in vsesplošne varnosti začele premikati – in to na bolje.

S tem sicer ne mislim trenutnega stanja na cestah, ker ta je še vedno da ne rečem kaj, ampak pojavile so se nove ideje, nove zamisli in novi zakoni, ki bodo končno pozitivno vplivali na prometno varnost. Za razliko od recimo nemogoče visokih kazni. Prva stvar so povratniki na naših cestah. Tisti, ki bodo ostali brez izpita, ne bodo več vsi isto obravnavani. Stvar bo po novem precej zakomplicirana, če vam izpit vzamejo zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Po novem bo preteklo kar nekaj časa, preden boste sploh lahko spet opravljali. Če ga sploh lahko boste, namreč v tem času naj bi šli skozi veliko testov, pshičnih in fizičnih, ki bodo pokazatelj vašega stanja in sposobnosti za nadaljno vožnjo.

Druga stvar je nekaj, kar sam že dolgo govorim. Obvezen tečaj varne vožnje po opravljenem izpitu. Zakon bo sicer določal, da ga je potrebno opraviti največ 2 leti po opravljenem izpitu, zato je tukaj še prostor za izboljšave. Če se zgledujemo denimo po skandinavskih državah, bi tak tečaj moral vsak opraviti že v okviru avto šole. Kakorkoli, z zadevo se seveda absolutno strinjam, moti pa me le ena stvar: če je to zamišljeno na tak  način, da je dovolj, če se ga le udeležiš, sem bolj skeptičen glede rezultatov. Tudi ta tečaj bi moral biti kot izpitna vožnja – moraš pokazati znanje in ga narediti. Torej lahko tak tečaj tudi padeš in se posledično več ne usedeš za volan, dokler ga ne narediš.

Zadnja in najbolj pomembna stvar, ki ima tudi največ realnih možnosti za očitno izboljšavo trenutnega stanja, je pa tudi nekaj, kar že dolgo tulim. Učiti otroke o prometu od malih nog. V vse šolske ustanove od vrtca naprej naj bi vključili “delavnice” o prometu, kulturi in spoštovanju predpisov. Tako naj bi ljudje nekoč to imeli že zakoreninjeno v možgane in ko bo človek res tako razmišljal, se bodo stvari obrnile na lepše. Seveda bo ta proces zelo dolgotrajen, saj se bo mogla velika velika večina današnjih voznikov umakniti s scene (torej prestari za vožnjo), da bo na cesti nastopala samo nova generacija kulturnih, spoštljivih in varnih voznikov.

V teoriji se sicer vse lepo sliši, realnost pa bo verjetno druga stvar. Problem je tudi v tem, na kakšen način jih bodo poučevali in o čem. Če se tvari ne bodo lotili dobro namerno in resno, je brezveze. Pravtako je problem glede intenzivnosti tečajev varne vožnje. Ampak dobro, napredek je že to, da sploh o tem razmišljajo in načrtujejo.

  • Share/Bookmark

Cesta ni poligon

Ničkolikokrat slišimo, kako javne ceste niso poligoni za dirkanje, norenje in razna drugačna izživljanja. Seveda je to res, ampak zanimivo pa je, da nikoli ne slišimo to za nasprotno stran. Namreč tudi za vse previdneže in zakono-upoštevalce velja, da cesta ni poligon.

No, oni sicer ne testirajo avtomobilov do meje, ampak izjemno radi podirajo osebne rekorde v najnižji porabi. Kar se mene tiče, je takšna raba ceste precej bolj nevarna, kot tista, ko cesto zamenjajo za dirkališče. Trenutna in povprečna poraba goriva pač ni najpomembnejša stvar v prometu. Na žalost pa drugače mislijo vsi tisti, ki tako vestno udrihajo čez norce in divjake, na cesti pa ravno sami iz stranskih cest veselo pospešujejo s pospeškom komaj večjim od 0 in ovirajo celotni prometni tok in se neizmerno veselijo ob cifrah, ki se izpišejo na potovalnem računalniku.

Sem pa od ravno takih že slišal nekaj komentarjev, ki so naravnost šokantni: “kaj me briga za promet za mano” ali pa “bodo že bremzal, zaradi njih pa že ne bom pospeševal in kuril bencin”…. Mislim, če taki niso za odstrel, potem ne vem, kdo je. In znova se je na dlani pojavil nov odgovor na stanje na naših cestah. Torej se ravno taki, ki imajo tako veliko za povedat čez dirkače, sami na cesti obnašajo, kot da so sami in se jim jebe za cel svet. In kdo je zdaj tukaj nevaren? Še nikoli nisem imel problemov z nekom, ki je vozil kjerkoli čez omejitve, velikokrat pa sem že bremzal za takimi lovilci na rekordne (ne)porabe. Če pa se mu zaletim v rit, bi pa seveda kot tiger skočil iz avta in se začel dreti, kaj tako norim in da sem absolutni krivec.

Zatorej vas vse z raznimi Clioti, Golfi in enosprostorci, ki tekmujete v tej disciplini, lepo naprošam, da ko se vključujete na glavno cesto, pohodite gas vsaj za nekaj sekund, da čimprej ujamete hitrost, ki jo ima prometni tok na glavni cesti. Verjamite mi, da se to ne bo poznalo na povprečni porabi. Če ste pa že res taki Slovenci, vam pa jaz iz svojega žepa rade volje povrnem tistih 50 centov. Pa taka stvar tudi dobro dene avtu. Vsaketoliko je avto pač treba malo zahodit in zavrtet, drugače se motor zamori in potem stvari tudi prej crkujejo.

Če pa ne boste, ste pa pač sami sebi dokazali, da ste skrajno egoistični voznik, ki misli, da je cesta samo njegova in se mu bodo ostali podrejali. Tak voznik je pa nevaren, kajne?

  • Share/Bookmark

Avto leta

Pha, kakšen bullshit je to. Pa ne samo naši izbori, ampak tudi tuji, evropski pa ne vem kakšni še. Polo evropski in še slovenski avto leta. Zakaj že? In da zmaga s tako prednostjo. Če upoštevamo še, da so bili med konkurenco še BMW in Mercedes in moj favorit Subaru Legacy, je ta izbor res že neumen. Kako je lahko Polo boljši od Legacya? Niti ene stvari se ne spomnem, kaj šele, da bi bil overall boljši. Pa ne mi sedaj s ceno, ker Legacy za 5-krat večjo ceno tudi 5-krat več ponuja.

Ampak važno, da se nekaj dogaja, da naši “strokovnjaki” za avtomobile pokažejo, da niso za brezveze tako oklicani. Edine nagrade glede avtomobilizma, o kateri se da vsaj razglabljati, so nagrade Top Geara. Čeprav je tam pretirana navdušenost nad angleškimi avtomobili in niso tako superiorni, kot trdijo. Seveda to ne pomeni, da so angleški avti slabi, daleč od tega, tudi sam sem navdušen nad angleško ekskluzivo, ampak je podobno kot recimo pri nemških revijah, ki vedno favorizirajo Nemce. Ampak Range Rover denimo vsaj res je odličen avto in kandidat za avto leta. Prej kot recimo Polo.

Letos so sicer določili novega Gallarda Balboni, ki tudi nekako ni za odmet. So pa v zadnji epizodi doličili tudi avto desetletja, glede nato, da se je začelo novo. Zmagal je Bugatti Veyron, s čimer se v bistvu strinjam. Sicer kandidatov je mnogo, recimo Range Rover, Rolls-Royce, Caterham R500, Koenigsegg, Pagani… Ampak zakaj ravno Veyron? Tisti, ki smo avtomobilski zanesnjaki, nas ponavadi pri avtomobilu najprej zanimajo zmogljivosti. Ko predstavijo nek nov avto, najprej pogledam motorje in njihove konje, Ko prijatelj ali znance pride z novim avtom, nas najprej zanimajo konji. Ko se prvič voziš v nekem avtu, nas najprej zanima kako potegne. Torej nam je najbolj pomembna hitrost in moč (pospeški). In na tem področju pač ni boljšega od Bugattija.

Sicer je pa določanje najboljših možno le po razredih, kjer lahko primerjaš med seboj konkurenčne avtomobile. To sicer že dlje delajo razni manjši izbori po revijah, ni pa ta način še dosegel izborov na nacionalni ravni. So pa taki izbori tudi nekako brez pomena. Slovenski avto leta je itak lahko samo Twingo. Mar izdelujemo še katerega?

  • Share/Bookmark

Vožnja po snegu

Sem eden tistih ljudi, ki imajo radi zimo in sneg. Sicer ne maram mraza, ampak pozimi je SNEG! Pa ne zaradi tega, ker smučam, ker ne (se pa pripravljam že nekaj časa), ampak ko pada sneg, pada tudi na cesto. In če pada ful, se sneg ceste prime. In zasneženi cesti dodaš še avto z zimskimi gumami (po možnosti na zadnji pogon) in zabava, zaradi katere imam rad sneg, je tu.

Še nikoli se nisem pritoževal nad cestno službo, zakaj se mimo moje hiše vsakih 5 minut ne peljeta dva pluga in streseta tono soli. V bistvu še raje vidim, če jih sploh ni. Z avtom na snegu pa uživam v dveh stvareh. Prva je seveda lastnost snega, ki je drsnost in zato nekateri ovinki postanejo zelo zabavni, še več zabave pa je na praznih parkiriščih, kjer edinokrat v letu tudi ročna dobi svoje delo. Druga stvar je pa opazovanje drugih, seveda tistih, ki zime ne marajo ravno iz teh razlogov. Ne vem zakaj, ampak res z veseljem gleda druge udeležence v prometu, ki se matrajo in matrajo po zasneženih klancih, ovinkih, križiščih in nikakor niso kos razmeram.

Verjetno je moje veselje v vožnji po snegu povezano z veseljem do vožnje, saj v snegu res do izraza pridejo občutki in preciznost pri vožnji. Zelo rad namreč raziskujem, kako se avto obnaša ob različnih manevrih, kje so meje oprijema, kako hitro se da voziti po celem snegu…in hkrati opažam, kako zelo brez občutka je večina ostalih udeležencev. Spomnim se lanske zime, ko sem se nekega večera vračal iz Ljubljane in je bilo na cesti okoli 10cm celega snega in je cestna očitno res zaspala. Avtomobili so iz križišč poplesavali kot na drift tekmovanju, na avtocesti pa se ni našel osebek, ki bi vozil hitreje od 50. Sam sem celotno avtocesto prevozil z 80. In to ne z najboljšimi gumami, torej bi se dalo tudi hitreje. Ne vem, kako je lahko človek tako brez filinga. Ali pa se samo bijijo še samih sebe. Ista zgodba je tudi v dežju. Zelo dobro se čuti, kdaj je avto tik pred splavanjem.

No, pa da ne bo zvenelo, kot da sem najhujši Loeb med mladinci, seveda v snegu vozim počasneje in skoncentrirano, prilagojeno na razmere. Samo v nekaterih ovinkah, kjer ni nikogar, nobene ograje ali drevesa, me premami “dirkaška” žilica in vržem avto malo pošrek. Ali pa ko grem zvečer iz praznega parkirišča iz službe. Sicer pa v tem ne vidim nič slabega, le krepitev vozniškega znanja in obvadovanja avtomobila. Kajne?

  • Share/Bookmark

Spet nazaj ali prvi avto za mlade

Ja, spet doma. Zdaj je pa res že dolgo od mojega zadnjega pisanja. Služba in šola sta me zelo zaposlili in sem nekako pozabil na moj svet avtomobilizma. Seveda sem še vedno neverjetno zagret za avtomobile (po novem tudi za motorje in tovornjake), promet, varnost in te stvari. Ves ta čas pa sem se veselo vozil po Sloveniji in nabiral take in drugačne izkušnje. Do konca staleža mladega voznika me loči le še nekaj mesecev, pa tudi avto se je vmes že pojavil.

O tem pa imam tudi namen nekaj malega povedati. O prvem avtu namreč. Nedolgo nazaj sem v našem Bildu med pismi bralcev zasledil zanimivo vprašanje, ko je nekdo, ki je pri 18ih pravkar opravil izpit, spraševal, če je BMW 325Ci primeren prvi avto zanj. Zelo delikatna zadeva z veliko različnimi mnenji. Če za začetek najprej pogledam iz svoje osebne perspektive: ko sem komaj začel delati izpit, sem bil pri 5ih urah v avtošoli posajen za volan zelo podobnega 190 konjskega kupeja. Moram reči, da mi niti na kraj pameti ni padlo, da bi se nad njim izživljal ali ga kakorkoli “testiral”. Tisti avto sem vozil s precejšniim strahospoštovanjem. V tej točki torej tak avto ni sporen.

Druga stvar je, da ne vem, kako bi na to stvar gledal, če bi takoj po izpitu dobil tak avto. Ker ga nisem. Dejstvo pa je, da po izpitu razmišljaš precej drugače. Mislim, da je tukaj precej razlike od človeka do človeka in ne moreš za vse posplošiti, da tak avto ni za njih. Kolikor poznam sebe, bi s takim avtom rad včasih iskal svoje meje. Vendar pa nikoli ne bi šel čez mejo. Človek se namreč ustraši, še preden pride do meje. Vendar pa ob iskanju meje krepimo svoje vrline in postavljamo nove, višje meje. Tako da mislim, da mladi voznik s takim avtom in pravšnjo mero pameti samo hitreje postane dober voznik. Drugo je seveda, če tak avto daš v roke nespametnemu mladeniču, ki pač ne pozna svojih meja.

Ampak če vse skupaj vsaj malo posplošim, sem mnenja, da tak prvi avto ni dober. Ampak nasprotujem pa tudi večinskemu mnenju staršev. Večina jih namreč hoče, da imajo njihovi otroci majhne, podhranjene gajbice. Kar pa je zame bolj nevarno kot 200 konjski BMW. Kot že rečeno, vse je odvisno od mišlenja mladega voznika. In kdor je nespameten, se lahko ravno tako kot z BMWjem hitro zaplete v nevarnost tudi s 50 konjskim Twingotom. Ampak če že recimo pride do hujših karamblov, mislim da jo bo precej bolje odnesel v BMWju kot pa v malem Twingotu. Zato je zame prava pot nekje v sredini. Avto srednjega razreda z dokaj solidno zalogo moči (motorji 1.6 do 2.0). Dokaj varen, še vedno dovolj moči, vendar ni raketa.

No, nekaj takega sem si omislil tudi sam, ‘95 Honda Civic 1,6. Gre za 5 vratni, angleški model z vso opremo. 170k km, vse deluje kot Honda, odlično ohranjen, sem šele 3. lastnik, vsi računi od prvega dne. Trenutno bi si sicer želel le malo večje konjenice (115 KM), drugače pa res odličen avto. Sploh za svojo starost. Sem pa ob tem opazil še eno pomembno stvar, ki se je novopečeni vozniki niti ne zavedajo. Vsi govorijo, koliko denarja ima našparanega, avto za toliko denarja, pa takega, pa tok konjev, pa… Vse lepo in prav, ampak v realnosti pa izgleda nekako takole: ko prevzameš avto, greš najprej na tehničnega in registaricjo. Tam takoj daš 30€ za pregled, 30€ za nove tablice, 70€ (lahko več, lahko manj) za uporabo cest. Potem šele pride registracija, ki je bila v mojem primeru nad 800€ z nekaj kaska, ker pri prvi regitraciji pač nimaš nobenega popusta še, dodatnih 120€ pa te pride še zavarovanje za mladega voznika. Torej si poleg kupnine za avto takoj še isti dan zapravil še 1000€, pa ga niti domov še nisi pripeljal. Naslednja stvar so pnevmatike, ki so skoraj vedno zanič pri rabljenih avtih. To je 300€ za kompelt letnih in še 300€ za komplet zimskih. Ponavadi je potrebno narediti še večji servis, kar znese lahko tudi do 200€. k temu je treba prišteti še morebitna popravila in menjave potrošnih delov (diski, ploščice, izpušni lonci, razni motorčki……..), avto pa je potem treba tudi tankati. In če se dokaj pogosti voziš, gre 100€ na mesec za bencin ko nič.

Torej ni vse tako preprosto, kot zgleda. Če imaš našparanih 5k€, kupiš avto za 3k. Samo za info :)

  • Share/Bookmark

Zakaj folk ne zna vozit po avtocesti?

Prva stvar je vožnja po levem pasu. Zakaj se ne umaknejo na desno, če je tam prazno. Število avtomobilov, ki sem jih do sedaj prehitel po desni, je že zaskrbljujoče visoko, in vedno višje bo.

Zakaj se človek, ko nekoga prehiti, ne umakne nazaj na vozni pas? Zakaj more narest še en kilometer na prehitevalnem, da dohiti naslednji avto? Saj ne rečem, če je sam. Ampak tudi ko se mu pa nekdo nalima zadaj, on lepo meni nič, tebi nič nadaljuje s svojo previdno in varčno vožnjo. Pa pober se nekam, jebemti nekulturno. Za take bi jaz kamere uporabljal. Za vsakim, ki se na prehitevalnem pasu naberejo vsaj tri vozila, takoj kazen po pošti. In to s štirimestno številko.

V Nemčiji to lepo deluje, ko majo še tretji pas, ki je samo za hitra vozila. In nikomur niti na misel ne pride, da bi se z manj kot 200 postavil na tretji pas. Ampak pri nas pa ne. Ko se Slovenček odloči, da bo prehiteval, bo prehiteval, pa če se cel svet ustavi. Kaj briga njega promet za njim. Pa ne da bi potem vsaj na gas stopil, ko gre prehitevat. Ne, bo prevelika poraba. Mu bo potovalni računalnik kar 8 litrov napisal.

Sploh izjemen primer je bil nekodo, ki se je potem, ko sem ga normalno prehitel in postavil nazaj na desno, brez razloga postavil na levo in tam vozil, dokler mi ni izginil z ogledala. Pacient brez primere.

Druga stvar so zavore. Kaj bi slovenski vozniki brez zavor. Pomojem so večkrat na zavori kot na gasu. Pa večinoma kar tako bremzajo, brez očitnega razloga. Sploh dober je bil nekdo, ki se je direkt pred mano postavil na prehitevalni pas in začel zavirati. Če pa tak ni za nabutat, pol pa tut ne vem. Tip se najprej urine pred mano, nato pa še bremza. Sicer je res, da so tam table za poškodovano vozišče in omejitev 80, ampak vseeno nimaš kej bremzat med prehitevanjem.

Potem je pa še eno pravilo, za katerega večina voznikov verjetno še ni slišala in je nasploh čista neznanka na naših cestah. To je pravilo zadrge. To je takrat, ko se en pas zapre in se nato tisti iz tega pasu vključuje na drugega in sicer po sistemu en z zaprtega pasu, en z nezaprtega, en z zaprtega… In verjamem, da marsikje to odlično deluje. Ampak ne, pri nas pa ne. Slovenec pa raje vate zapelje, kot da bi upošteval to pravilo. Zanimivo, pa vsi so tako zavedni vozniki in upoštevajo vsa pravila. Ampak zgleda niti ne pozanjo vseh. Na primer, ko sem se peljal po AC in se je desni pas vključil v levega zaradi del na cesti. Na levem je bila že slab kilometer dolga stoječa kolona, medtem ko smo na desnem pasu lahko prišli čisto do zapore. Zakaj so vsi stali na levem pasu, mi ni jasno. No, potem pa je prišlo to vključevanje, ki Slovencem nikakor ne gre. Prvi me ni spustil, drugi tudi ne, čeprav bi me že mogel (spat zanimivo, da je za volanom sedela ena tistih pičk, ki so vedno pametne o pravilih in omejitvah), potem se mi je šele ratalo urinit pred avtobus. Pa še ta mi je raje trobil. V glavnem res katastrofa. Slovenci tukaj zgleda vidijo še eno priložnost za dokazovanje moči in nekako čudno mislijo, da tisti z zaprtega pasu nimajo prednosti pri vključitvi.

Torej: ko se vozite po avtocesti, se vozite po desnem pasu, razen ko prehitevate. Ampak ko prehitevate, res prehitevajte. Pa upoštevajte pravile zadrge. Aja, pa vsake toliko časa poglejte v vzratno ogledalo. Sploh če menjate pasove.

  • Share/Bookmark

Treningi varne vožnje

Že dlje časa razmišljam, da bi se udeležil enega od teh dogodkov. In verjetno se ga tudi bom, ko dobim prvo počitniško plačo. Še vedno pa ostaja dilema, na kater trening. Izbiram med BMW-jevim in Kuzmičevim treningom.

Na Kuzmičevem treningu varne vožnje sem sicer že bil enkrat, vendar samo kot gledalec. Moram reči, da se na teh treningih veliko naučiš, tako teorije kot tudi prakse. Naučiš se, kako reagirat v nevarnih situacijah, takih realnih, ki res obstajajo na cesti. Zato bi tak trening priporočil vsakemu, ki ga kolikortoliko zanima, kako vozi. Oziroma po mojem bi moral biti tak trening kar obvezen.

Na teh treningih je poudarek na elementu vožnje, ki je največji krivec za večino nesreč in je tudi najbolj zahteven. To je zaviranje. Večina nesreč se zgodi ravno, ko je treba zavirati in se umikati. Med samo hitro vožnjo se malokdo razbije. Ko pa je treba hitrost nenadno zmanjšati, pa večini odpove vse znanje. Zato se na teh treningih uči najprej samo ocenjevanje, kdaj je treba zavirati, potem tudi zaviranje v sili in izogibanje oviri (z in brez ABS), v nadaljevalnih tečajih pa tudi zaviranje v ovinku. Poleg tega učija tudi nekaj osnov, ki vam že lahko olajšajo delo v kritičnih situacijah, kot je recimo preprijemanje volana in lovljenje prekrmarjenega avtomobila.

Seveda vam vse to da le osnovno znanje, da boste pa v kritičnih situacijah res ravnali tako razumno in pravilno, pa potrebujete veliko prakse. Ampak prakse v pravem prometu. Šola lahko nauči le, kako pravilno ravnati. Da pa boste res tako ravnali, pa ni šole. Zame bo ta trening samo prva stopnička. Namen imam nekoč opraviti vse nadaljevalne tečaje in tudi trening za off-road vožnjo, vse skupaj pa bi zaključil z BMWjevim dirkaškim treningom, kjer vas za 1000€ za dva dni peljejo v Salzburg na dirkališče, kjer se učite pravega dirkanja v M3.

Je pa zanimivo, da so večini taki treningi brezvezni. Zakaj tako mislijo ne vem, vem pa, da se motijo. Zelo zanimivo je bilo recimo, ko sem nekoga vprašal, če bi šel na osnovni trening varne vožnje, pa mi je odvrnil ravno s tem odgovorom, da je brezveze. Ko pa sem ga vprašal, če gre dirkat z M3, je pa z veseljem odvrnil: “ja, to pa itak”. Čudno. Morda pa misli, da že vse zna (vprašani ima namreč izpit nekaj mesecev) in gre lahko že dirkat.

  • Share/Bookmark

Auto Bild

Slovenska verzija nemške avtomobilistične revije je sicer prišla k nam že dobro leto nazaj, vendar jo šele po toliko pretečenih številkah lahko ocenim.

Auto Bild je edina stvar, na katero sem bi kadarkoli naročen. Našel sem jo povsem po naklučju, ko je bila kot promocijski izvod zapakirana zraven neke druge revije. Revija me je tako pritegnila, da sem jo kot prvo, odkar berem avtomobilske revije, prebral v celoti. Takoj po tem sem se na revijo naročil, vendar sem kljub temu nekaj prvih številk zamudil. Zame je ta revija najboljša od avtomobilskih, kar jih premore slovenski trg. Bi pa rad enkrat v roke dobil tudi britansko revijo Top Gear, vendar je na žalost zelo težko dobavljiva.

Auto Bild je dobra revija predvsem zato, ker je večina člankov le prevod nemške izdaje. Nemci pa se, kot vemo, avtomobilskih stvari lotijo zelo resno in zanimivo. To ni zgolj testiranje avtomobilov, ampak tudi testi drugih stvari, ki so povezani z avtomobilizmom in jih večina ljudi zanemarja oziroma sploh ne vejo, da obstaja. Tako je bil naprimer v prejšnji reviji test zračnega upora na številnih avtomobilih, še prej primerjave med dizli in bencinarji, hrup avtomobilov, zadovoljstvo pri vožnji, razlike med tovarniško porabo in realno… Taki testi naredijo revijo zelo zanimivo in polno uporabnih informacij. Sicer je tudi nekaj suhoparnih testov posameznega avtomobila, vendar v večini prevladujejo primerjevalni testi. Tukaj pa se skriva edini minus revije. Ki pa niti ni tako majhen.

Saj nekatere primerjave so dobre, recimo med M3 in RS4, med Boxsterjem in TTjem itd., vendar pa je velik poudarek na avtomobilih srednjega razreda. To seveda ni slučaj, saj so Nemci ravno v tem razredu najmočnejši, še posebej Volkswagen. Zato ni presenetljivo, da v skoraj vsakem testu nastopata tako Passat kot Mondeo. Še manj presenetljivo pa je to, da prav vedno, ampak vedno zmaga eden od njiju. Moti me tudi to, da je tisti novi avto, zaradi katerega so sploh naredili test, skoraj vedno zadnji. Naprimer v zadnji številki, ko so primerjali Hot Hatche (Golf GTI, Civic R, Megane RS…), je kljub očitnemu navdušenju testnih voznikov nad Civicom zmagal Golf. Zmagovalca pa določi neka tabela z nekimi točkami na koncu vsakega testa, za katero itak samo avtorji vedo, kako so jih razdelili. In seveda jih vedno tako, da ja zmaga domači proizvod.

Ta minus včasih precej najeda, je pa kljub temu v reviji veliko zanimivosti in reportaž, da se revijo na koncu vseeno splača kupiti in brati.

  • Share/Bookmark

Top Gear is back!

Kot vsak večji avtomobilski zanesnjak sem tudi sam velik fan ekipe iz britanske avtomobilistične oddaje Top Gear. In na moje veliko veselje bo danes drugi del enajste sezone.

Ekipo Top Gear sestavljajo trije britanski novinarji in televizijski voditelji, ki jih seveda zanimajo avtomobili. Oddaja je sestavljena iz bolj ali manj resnih testov in predstavitev avtomobilov, neresnih novic in včasih povsem neresnih challengev. Da pa je vesel tudi BBC, ki to oddajo dela, pa morajo v vsakem delu gostiti eno znano osebnost, ki se pomeri na stezi v razumljivo cenjenem avtomobilu (Chevrolet Lacetti).

Prvi in glavni od trojice je Jeremy Clarkson (Jezza), ki ima v oddaji vlogo nekakšnega egoističnega vsevednika. Seveda prav on testira večino športnih avtomobilov in tiste najboljše. Drugi je Richard Hammond (Hamster), ki ima vlogo majhnega, temperamentnega geja. On sodeluje pri vsemu, kjer se kaj razbija. Kot zadnji pa je James May (Captain Slow), ki se predstavlja kot, umirjeni, elegantni in staromodni dolgolasec. On testira tiste bolj luksuzne in umirjene avtomobile. Slovi pa kot zelo počasen voznik (od tu tudi nadimek), v challengih pa vedno zamuja in se izgublja. Poleg njih pa je v ekipi še nekdo. Skrivnostni The Stig. On je zadolžen samo za postavljanje hitrih časev na testni stezi. Njegova prava identiteta širši javnosti ni znana, v oddaji pa ga obravnavajo kot stroj. Niti ga ne vidimo (vedno ima čelado), niti ne govori. Kljub temu pa se že ugiba kdo to je, oziroma nekateri celo pravijo, da je to več oseb. V novi sezoni pa se je predstavil nov član: Top Gear Stunt Man. V vsake delu bo izvedel en nenavaden stunt. Tudi njegova identitea je še neznana, vendar se ne skriva za čelado, tko da ga bo kmalu nekdo prepoznal.

Sam koncept oddaje je zasnovan predvsem na humorju, zato se večino časa le norčujejo iz stvari. Malo bolj resni so le testi, zato lahko koga ta oddaja odbija, ker ni dovolj resna. Ampak meni je naravnost fantastična. Kljub vsemu pa so naredili tudi nekaj povsem resnih stvari: vsako leto delajo največjo raziskavo zanesljivosti avtomobilov na svetu, kot prvi na svetu so prišli z avtomobilom do severnega pola, kot prvi so prevozili največje slano jezero na svetu v Bocvani (in to z navadnimi 2WD avtomobili), izbrali so The best driving Song, v kateri je sodelovalo na milijone ljudi, njihovo resno mnenje o avtomobilih pa ima veliko težo v javnosti.

Oddaja, v kateri se resnih stvari lotijo resno na zabaven način. Priporočam vsem, ki še niste gledali.

  • Share/Bookmark

Ženske za volanom

Še ena tema, ki je povzročila že veliko prepirov. Moški ves čas povdarjamo, da smo v splošnem boljši vozniki, ženske pa to za nič na svetu ne priznajo. Pa čeprav dejstva govorijo proti njim.

Tudi sam sem mišlenja, da večina žensk pač enostavno ni za volan. Pa to ni nek staromoden kliše, ampak so me v to prepričale izkušnje. Izkušnje z ženskami na cesti namreč.

Kdo se bo na ozki cesti pripeljal po sredini? Največkrat ženska. Kdo te bo izsili in te potem tudi oviral? Največkrat ženska. Kdo sploh nima pojma o parkiranju? Res je, največkrat ženska. Zakaj povsod največkrat? Ker se seveda najdejo tudi taki moški. Če jim lahko tako rečem. Ženske so res mojstrice bližnjih srečavanj. Najprej so pripelje čisto po sredini, potem se pa se še umika ko da ima tovornjak. Zelo kritična točka je tudi parkiranje. Zares velika večina, ki jih jaz gledam, nima pojma o stvari. Nekatere še na naprej falijo boks, tudi po popravljanju pa avto še vedno ostane na črti. Da ne govorim, ko je treba parkirat do kakšnega robnika. Sicer ženske vedno vozite tako na široko, kot da bi imele tovornjak.

Jaz pa mislim, da za to razliko med moškim in žensko obstaja povsem logična razlaga v povsem osnovnih naravnih stvareh ženske. Kakšno teoretično znanje je potrebno za dobro vožnjo? Fizika, mehanika in strojništvo. Vemo pa, da te tri stvari niso ravno priljubljene pri ženskah. Vsaj po število žensk na strojnem faksu recimo. Ob pomanjaknju fizikalnega in mehanskega znanja pa je seveda vožnja precej otežena. O vožnji sami nimate pojma, ampak samo vozite tako, kot so vas pač naučili. Zaradi tega ste seveda mrzle ob prvi nevarni situaciji. Za vaše tovornjakarsko ovinakrjenje pa je kriva prostorska orientacija. To je mislim da tudi splošno znano, da imate ženske slabšo orientacijo od moških. Zato tudi taka vožnja na široko in parkiranje čez dva boksa. Ker pač enostavno slabo ocenjujete dejansko oddaljenost od stvari.

Drug problem, ki sem ga opazil zadnje čase, so pa ženske, ki hočejo kao nekaj izstopati. To so predvsem mlajše predstavnice voznic, ki se jih v avtu komaj vidi, imajo sončna očala čez pol glave, včasih tudi glasna glasba, na avtocestah terajo tiste Twingote 150 in sploh vozijo za svoje sposobnosti prehitro. Take so pa res bruh in upam, da jih čim manjkrat srečam.

Ženske pa ste vzrok tudi ogromnemu povečanju avtomobilov na cesti. In posledično tudi prometnih nesreč. Včasih so vozili samo tisti, ki so v tem uživali ali pa so se res morali voziti z nekim vzrokom. Danes pa je imeti izpit že kar trend, pa čeprav ni niti najmanjše potrebe za to. Potem se pa začnejo brezvezna fijakanja okoli in s tem oviranje tistih, ki res nekam morajo. Letala vozijo recimo samo tisti, ki jih to zanima. Če bi bilo isto z avtomobili, bi bila cesta eden najlepših krajev. Pa koliko je pilotk in koliko voznic? Pa oboje zahteva isto znanje in sposobnosti.

Pa še glede nesreč: statistika naše policije sicer pravi, da je povzročiteljev moških, ampak te statistike itak lažejo v vseh možnih pogledih. Ženske povzročite veliko tistih manjših nesreč, ki se v statistikah ne obravnavajo tako podrobno. Podrobno se obravnava le nesreče s smrtnim izidom ali težko poškodbo. Tam ponavadi avtomatično določijo za povzročitelja tistega, ki je šel prehitro. To pa je ponavadi moški, ki ga je v prehitevanje primorala ženska. Ampak ta tretja oseba, ki je dejanski povzročitelj nesreče, se v preizkavah seveda ne upošteva.

No, pa da ne boste mislile, da ste samo ženske take. Tudi precej moških se najde, ki so obupni. Ampak tam je poleg neznanja lahko tudi arogantnost. Kategorija zase so pa itak penzionisti, ki so sploh katastrofa.

Pa da ne bom zdej izpadel kot en šovinist. Zelo rad imam žensko družbo, ampak na žalost ne za volanom.

  • Share/Bookmark

Starejši zapisi »